Izračun ogljičnega odtisa organizacije po protokolu GHG

Izračun ogljičnega odtisa organizacije postaja vse pomembnejši aspekt sodobnega poslovanja. Proces vključuje sistematično merjenje in analizo emisij toplogrednih plinov, ki jih organizacija proizvede neposredno ali posredno. Organizacije pridobijo vpogled v svoje glavne vire emisij, kar jim omogoča razvoj učinkovitih strategij za njihovo zmanjševanje.

GHG protokol in prepletenost z CSRD in ESRS

Poročanje o toplogrednih plinih v regulativnem okviru direktive o korporativnem poročanju o trajnosti (CSRD) in v skladu z evropskimi standardi za trajnostno poročanje (ESRS), vključuje razkritje neposrednih in posrednih emisij v celotni vrednostni verigi organizacije, po protokolu GHG.

Zahteve za poročanje so razvrščene v emisije obsega 1, 2 in 3 po protokolu GHG. GHG protokol (Greenhouse Gas Protocol) predstavlja celovit in globalno priznan okvir za merjenje in upravljanje emisij toplogrednih plinov. Razvit s strani Svetovnega inštituta za vire (WRI) in Svetovnega poslovnega sveta za trajnostni razvoj (WBCSD), nudi jasne smernice za standardiziran izračun in poročanje o emisijah toplogrednih plinov.

Evropskimi standardi za trajnostno poročanje (ESRS), med drugimi, določajo naslednje zahteve za razkritje:

• Emisije toplogrednih plinov obsega 1, 2 in 3: organizacije morajo razkriti svoje emisije toplogrednih plinov iz obsegov 1, 2 in 3 v metričnih tonah ekvivalenta CO2 (t CO2-ekv).
• Intenzivnost toplogrednih plinov: Razkritje intenzivnosti emisij toplogrednih plinov, izračunane kot skupne emisije toplogrednih plinov na neto prihodek organizacije.

Obsegi emisij toplogrednih plinov po GHG protokolu

GHG protokol deli emisije toplogrednih plinov v tri obsege:

• Obseg 1: Neposredne emisije: Te emisije izvirajo iz virov, ki so v neposredni lasti ali pod neposrednim nadzorom organizacije.
• Obseg 2: Posredne emisije: Te emisije nastanejo pri proizvodnji kupljene energije, toplote, pare ali hladu.
• Obseg 3: Druge posredne emisije Ta obseg vključuje vse ostale posredne emisije, ki so posledica dejavnosti organizacije, vendar nastanejo iz virov, ki niso v njeni lasti ali pod njenim nadzorom. Obseg 3 je razdeljen na 15 kategorij.

Kategorije obsega 3

1. Kupljeno blago in storitve: Emisije, povezane s proizvodnjo blaga in storitev, ki jih organizacija kupi za svoje poslovanje. Primeri: surovine, embalaža, pisarniški material, svetovalne storitve.
2. Osnovna sredstva: Emisije, povezane s proizvodnjo kupljenih osnovnih sredstev, ki jih organizacija uporablja za poslovanje. Primeri: zgradbe, vozila, stroji, računalniška oprema.
3. Dejavnosti, povezane z gorivom in energijo: Emisije, povezane s proizvodnjo goriva in energije, kupljene in porabljene s strani organizacije, ki niso zajete v obsegu 1 ali 2. Primeri: pridobivanje in transport goriv, izgube pri prenosu in distribuciji električne energije.
4. Navzgornji transport in distribucija: Emisije iz prevoza in distribucije izdelkov, kupljenih s strani organizacije, v vozilih in objektih, ki niso v lasti organizacije. Primeri: ladijski, cestni, železniški in zračni prevoz surovin od dobaviteljev.
5. Odpadki, nastali pri poslovanju: Emisije iz odstranjevanja in obdelave odpadkov, ki nastanejo pri poslovanju organizacije v objektih, ki niso v lasti ali pod nadzorom organizacije. Primeri: odlaganje, recikliranje, sežiganje, kompostiranje odpadkov.
6. Poslovna potovanja: Emisije iz prevoza zaposlenih za poslovne namene v vozilih, ki niso v lasti ali pod nadzorom organizacije. Primeri: letalski leti, vožnja z najetimi avtomobili.
7. Prevoz zaposlenih na delo: Emisije iz prevoza zaposlenih med njihovimi domovi in delovnimi mesti v vozilih, ki niso v lasti ali pod nadzorom organizacije. Primeri: osebni avtomobili, javni prevoz.
8. Najeta sredstva (navzgor): Emisije iz delovanja sredstev, ki jih ima organizacija v najemu in niso vključene v obseg 1 in 2. Primeri: najete pisarne, skladišča, vozila.
9. Navzdolnji transport in distribucija: Emisije iz prevoza in distribucije prodanih izdelkov v vozilih in objektih, ki niso v lasti organizacije. Primeri: dostava izdelkov kupcem, maloprodajne dejavnosti.
10. Predelava prodanih izdelkov: Emisije iz predelave vmesnih izdelkov, prodanih s strani organizacije, s strani kupcev (tretjih oseb ali potrošnikov). Primeri: predelava surovin ali polizdelkov v končne izdelke.
11. Uporaba prodanih izdelkov: Emisije iz uporabe izdelkov, ki jih proda organizacija, s strani končnih uporabnikov. Primeri: poraba energije gospodinjskih aparatov, poraba goriva v prodanih vozilih.
12. Ravnanje s prodanimi izdelki ob koncu življenjske dobe: Emisije iz odstranjevanja in obdelave izdelkov ob koncu njihove življenjske dobe, ko jih uporabniki zavržejo. Primeri: recikliranje, odlaganje, sežiganje izdelkov.
13. Najeta sredstva (navzdol): Emisije iz delovanja sredstev, ki jih organizacija daje v najem drugim in niso vključene v obseg 1 in 2. Primeri: oddajanje nepremičnin, opreme ali vozil v najem.
14. Franšize: Emisije iz delovanja franšiz, ki niso vključene v obseg 1 in 2. Primeri: emisije iz franšiznih restavracij, trgovin.
15. Naložbe: Emisije, povezane z naložbami organizacije, vključno z naložbami v lastniški kapital in dolžniške vrednostne papirje. Primeri: emisije iz podjetij, v katera organizacija investira.

Z izračunom ogljičnega odtisa organizacije podjetja ne le prepoznavajo svoje glavne vire emisij in lahko razvijajo strategije za njihovo zmanjševanje, temveč tudi izpolnjujejo vse strožje zakonodajne zahteve in standarde.